Gradiško jezero je zemljepisno ime za območje, ki se nahaja ob vznožju Gradiškega hriba in predstavlja mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica. Gre torej za umetno jezero, ki je nastalo ob začetku gradnje štajerske avtoceste, da bi se vanj stekale hudourne vode. DARS je kot investitor v imenu Republike Slovenije odkupil zemljišča in jeseni leta 2000 se je gradnja zadrževalnika pričela. Večina materiala za jez je iz bližnjega Krtinskega hriba, ki ga je gradnja avtoceste presekala.
Sprva je bil mišljen suhi zadrževalnik, kasneje pa je ob pritisku lokalne skupnosti prišlo do dogovora, da je v jezeru stalno voda.
Gradiško jezero leži med naseljem Gradišče pri Lukovici na severozahodu, naseljem Preserje pri Lukovici na jugozahodu in naseljem Prikrnico na jugu. Jezero tako predstavlja zaokroženo geografsko območje, ki obsega zemljiške parcele na območju občin Lukovica in Moravče, upravljavec jezera pa je Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje (ARSO).
Okoli jezera je speljana urejena makadamska pot v dolžini 4200 m, ki pa je v prometnem smislu namenjena le za dovoz lastnikom okoliških gozdov. Promet z motornimi vozili je za ostale udeležence prepovedan in zaprt z zapornicami. Tako je cesta idealno sprehajališče. Ob jezeru se vije tudi del Rokovnjaške poti, ki poteka čez vrhove okoliških hribov in je v celoti dolga 60 km. Dostop do jezera je mogoč iz smeri Lukovice ali iz Moravč.
https://gradisce-td.si/index.php/jezero#sigProGalleriafa1ef0e515
Največja značilnost in kvaliteta tega prostora je razgiban relief, kjer strme površine prekriva gozd, na južnih – položnejših pobočjih pa se pojavljajo travniki, ki jih členijo pasovi dreves, obmejki in porasle grape. Samo dno doline je večinoma močvirnat teren z bujno močvirno vegetacijo, potok Drtijščica je obdan s pasovi dreves.
Biotska raznovrstnost območja in oddaljenost od urbanih središč dajeta možnost kvalitetne izrabe prostega časa za rekreacijo v naravnem okolju in sprostitev prebivalcem bližnjih naselij in Ljubljane, ne glede na njihovo starost.
Poleg sprehajalcev na svoj račun lahko pridejo tudi ribiči, tekači, ljubitelji čolnarjenja pa zaenkrat niso zaželeni. Na jugozahodnem koncu jezera je drstišče rib.
Povprečenemu obiskovalcu se verjetno kar samo zastavlja vprašanje, kako je jezero z okolico uspelo ohraniti povsem neokrnjeno naravno podobo? Zdi se namreč, da Gradiško jezero sploh ni umetnega porekla, temveč je tako lepo vpeto v svojo okolico, da daje vtis, kot da je tam od nekdaj. Po drugi strani pa se zastavlja še eno, prav tako razumljivo in logično vprašanje – kako to, da glede na bližino glavnega mesta, priljubljenosti, velike obiskanosti in lege same ob njem ni zaživelo turistično dogajanje vsaj v smislu na primer bolj poznanega Zbiljskega jezera?
Sočasno s plani za akumulacijo Drtijščice je bil na naročilo Turističnega društva Gradišče izdelan tudi idejni načrt za ureditev cone Drtijščica, ki se nahaja pod naseljem in nad jezerom, v turistične namene, ob strogem upoštevanju identitete občine in naravnega okolja. Predvidel je ureditev možnosti za kampiranje in piknike, možnost za rekreacijo in razvoj izletniškega turizma. Glede na bližino Ljubljane, Domžal, Trzina,… bi bilo za sprostitev in rekreacijo meščanov smiselno urediti prostor za kopanje (ograjeno kopališče na stalno poplavljenem delu), možnost za čolnarjenje, odbojko na mivki, poskrbeti za igrala, izposojo koles, učne poti, kolesarske in jahalne poti. Pešpot okoli akumulacije bi bila lahko speljana ob celotnem obrežnem delu.
Nočitve naj bi bile v penzionih, predvsem pa v okoliških naseljih na Prevojah, Vidmu, Gradišču in Preserjah. Počitniških hišic v neposredni bližini akumulacije naj bi bilo čim manj, razen kolikor bi bilo poskrbljeno (koncesija) za oskrbo in varstvo območja akumulacije in njenega bližnjega zaledja.
Pri ureditvi okolice zadrževalnika naj bi pazili, da ne bi prišlo do okrnitve narave ter postavitve takšnih objektov, ki bi bili zgolj turistični objekti brez upoštevanja identitete občine in naravnega okolja. V primerni oddaljenosti od akumulacije bi bilo možno zgraditi gostinske objekte s prenočitvenimi kapacitetami. Arhitektura objektov, nastajajočih v bližnji in širši okolici akumulacije, naj ne bi vnašala v občino pridiha turističnih objektov v smislu velikih turističnih središč Slovenije, ampak naj bi upoštevala identiteto občine in se navdihovala pri zanimivih starih stavbah in domačijah, ki jih je v občini Lukovica zelo veliko. Turistični objekti, oblikovani na takšen način, ne bi razosebljali območja njegove lastne identitete, temveč bi uveljavljali turizem, pojmovan »na višjem nivoju«, kar je v tujini danes še posebej pomembno.
Območje, urejeno na takšen način, bi bilo v prihodnosti možno uspešno promovirati.
Ker pa je naloga Občine Lukovica le vzdrževanje intervencijske poti okrog jezera, za vse ostale dejavnosti pa je pristojen ARSO, je turistična ponudba lepot Gradiškega jezera omejena, in sicer zaradi dvojega:
Prvič zato, ker so posegi v neposredno območje okrog jezera zelo omejeni, in še ti se lahko izvajajo le v skladu s soglasjem pristojnih institucij (ARSO in Zavod za gozdove Slovenije).
V skladu s tem je občini uspelo doseči soglasja za postavitev zapornic ob vstopnih točkah na intervencijsko pot okrog jezera ter za postavitev urbane opreme: smetnjaki za odpadke, klopi in mize, informativne table. Vsi ostali večji posegi v to območje, npr. gradnja turističnih in gostinskih objektov, za katere se interes s strani posameznikov sicer pojavlja, ni dovoljena.
https://gradisce-td.si/index.php/jezero#sigProGalleria007c2da072
Tako ostaja klasična turistična ponudba jezera tek, sprehajanje, izletništvo; posebno priljubljen je okrog jezera ribolov, ki ga omogoča nakup karte pri pooblaščenih prodajalcih ali posamezni ribiški družini; slednje organizirajo tudi tekmovanja v lovljenju rib; tudi jadralci so našli svoj prostor na Gradiškem jezeru, kjer vsako leto poteka tudi tekmovalna regata; jezero pa kar kliče po športnih dejavnostih tudi pozimi, ko ob dobrem mrazu zamrzne in je odlična ledena hokejska dvorana na prostem, sprehajalna pot okoli jezera pa nudi užitke tekačem na smučeh. V vročih poletnih dneh pa se v jezeru hladijo tudi pogumni fantiči iz okoliških vasi.
Zdi se, da je Gradiško jezero tako lepo in edinstveno prav zaradi naravnih danosti, ki jih je nemalo. Idilična podoba narave v vseh letnih časih in trenutkih dneva navdihuje fotografe, krajinske slikarje, osamljene duše, iskalce miru, itd. Vsakdo, ki se sprehodi ob obali jezera, pa se lahko tudi odžeja pri obnovljenem Jernejevem vodnjaku, iz katerega teče izvirska studenčnica.
Legendi o Gradiškem jezeru
Obstajata dve legendi, ki pripovedujeta, da je na tem območju pod današnjim naseljem Gradišče nekoč že stalo jezero. Obe legendi omenjata gradiški grad in grad Rožek. Prva pravi, da je v jezeru živel zmaj. Žrtvovati bi mu morali graščakovo hčer, vendar je zmaja prej ubil neki berač, ki je bil za to bogato nagrajen. Druga legenda pa pravi, da sta se graščaka po jezeru vozila drug k drugemu na obiske in skupaj lovila ribe. Kasneje so morali tlačani na zahtevo graščaka iz gradu Rožek prekopati jez pri Kurniku proti Trnjavi. Voda je odtekla v Radomljo, na kraju, kjer je bilo prej jezero, pa so nastali pašniki.[1]
Ohranjena in tu zapisana pa je še živa »legenda« o imenu zadrževalnika. Okoliški prebivalci so imeli možnost izbire imena, ker pa se niso mogli zediniti, katero ime naj zmaga, se je v Osnovni šoli Janka Kersnika Brdo na Brdu pri Lukovici v okviru turističnega krožka odvil projekt na temo nastajajočega jezera in turistične ponudbe ob njem. Tako so učenci na podlagi predlaganih imen za jezero v anonimni anketi izbrali zdajšnje ime, torej Gradiško jezero. Ob tej priložnosti so izdelali tudi maketo ter se s celotnim projektom prijavili na tekmovanje Turizmu pomaga lastna glava. Uspešni učenci turističnega krožka so za odlično izpeljano delo prejeli nagrado Zlato priznanje.